Biti čuden je normalno

O meni

 

Vse je o meni. Tako sem sebična, da mislim, da bom komu zanimiva. ( Vsi smo sebični, mimogrede povedano. )

Navzven sem zelo enostavna, umirjena oseba, z nekaj preveč kilogrami in prebohotnimi lasmi. Ne bom rekla, da nimam prijateljev, a smo take vrste, da se ne družimo kaj veliko, vsaj jaz ne. Sem tiste vrste introvertnež, ki zelo rad poklepeta, če ga po naključju srečaš, da pa bi se  po dogovoru dobila na pijači ali karkoli takega, to je zame prenaporno. Obstaja sicer kakšna oseba ali dve in kakšna tema ali dve, s katerimi in o katerih bi se lahko pogovarjala ure in ure, ampak za to so bolj redke priložnosti.

Kaj sem že hotela povedati? A ja, to, da moje življenje navzven lahko zgleda dolgočasno, sama pa dejansko ne vem, kaj to sploh je - dolgčas. Težko razumem, kako je nekomu lahko dolgčas. Če že ne počnem nič fizičnega ( s tem mislim karkoli za kar je treba kakorkoli premikati dele telesa ), se znotraj mene dogajajo blazno zanimive stvari, vsaj zame. V bistvu komaj čakam, da imam čas in se vržem v svojo razburkano notranjost, poiščem tisto, kar me trenutno najbolj zanima in se lotim dela.

In potem še sanje. To je ena od stvari katerim bi rada prišla do dna. Nisem še naletela na nobeno fiziološko ali psihološko teorijo o sanjah, s katero bi se v popolnosti strinjala. Navsezadnje so vse samo teorije. Zakaj torej ne bi postavila kar lastne teorije ? Zdaj nisem več samo sebična, sem še domišljava zraven. Pa me to čisto nič ne moti. Prerada raziskujem in sanje so zagotovo ena od stvari, ki me zelo zanimajo.

Sanjam veliko, zares veliko, najbolj pa me prevzamejo tiste sanje, v katerih sem neka, meni čisto neznana, oseba. Take doživljam nemalokrat. Všeč pri le teh mi je, da se me čustveno ne dotaknejo. Gledam skozi oči neke X osebe in se hkrati zavedam tega. Nocoj, recimo, sem bila v osebi prijateljice fanta, ki je pravkar umrl v nesreči. Bila je študentka, govorili smo lepo angleščino, čutila sem njena čustva, a se me niso dotaknila. Težko bi bili to prizori iz kakšnega prejšnjega življenja, ker je bilo vse preveč sodobno. Na klopeh v predavalnici smo imeli tudi tablične računalnike.

  Podobne stvari sanjam velikokrat, zgodbe so včasih hudo zanimive in res me zanima, kako in od kod prihajajo.


Nešteto romantičnih opisov obstaja za morje in vsi so nekako pravi, vsak v sebi nosi resnico.

Že, ko se peljem in ga še ne vidim, zemlja ob cesti pa postaja rdečkasta in listavce zamenjajo borovci, me prevzame občutek radostne vzhičenosti. In čisto enako ,kot, ko sem bila še otrok, nestrpno pričakujem, da se za nekim ovinkom odpre pogled nanj, na morje. 

Enako je bilo včeraj. Le redko se zgodi, da imava oba z možem prost dan in že kak teden prej sem se trdno odločila, da ga ne bomo preživeli doma. Vreme je bilo muhasto in čeprav ni zgledalo tako, sem verjela, da se bo ob obali zjasnilo in bo popoldan čudovit. Seveda sem imela prav. Tako kot smo se mi približevali morju, tako so se oblaki oddaljevali. Večina ljudi očitno ni z mano delila te vere v lepo vreme, saj s parkiranjem in prostorom na plaži navkljub prazniku ni bilo težav. Voda pa je bila kristalno čista in nezadržno vabljiva. 

Tako sem za nekaj dragocenih ur odložila vsa bremena, nekaj dragocenih ur sem bila samo jaz, umirjena in hkrati razigrana, lenobna in hkrati polna energije. Morje me je očistilo in omehčalo vozle vsakdanjega življenja. Morje me je sprejelo in zazibalo kot ljubeča mati svojega otroka. 

Morje - moje pomirjevalo, moja terapija, moj zen....

Danes je nov dan, a na mojih laseh je še sol.