Biti čuden je normalno

1.

Neštetokrat sem že začela s pisanjem svoje zgodbe v taki ali drugačni obliki, v majhen lep zvezčič, v velik zvezek, na liste, v telefon, na računalnik.....Vedno sem prenehala, pa ne toliko, ker bi mi zmanjkalo zagona, kot zaradi zmešnjave v glavi. Vsakokrat sem hotela začeti na začetku in priti do "sedaj", a takoj, ko pomislim na začetek, se v oblake in oblačke mojih misli zgrne nešteto spominov, zgodb, vprašanj in odgovorov, idej in povezav iz katerih nastane klopčič, kjer začetka in konca ni, kjer se vse prepleta v istem trenutku, kot da je vse življenje "sedaj".

Danes me je spreletela misel, da je ta težava lahko rešitev sebe same - vse življenje je "sedaj", vse kar je, je v tem trenutku v moji glavi, brez kronološkega zaporedja, ta ne obstaja. Zato lahko pišem najprej o svojih sivih laseh in takoj nato o prvi ljubezni, lahko se pritožujem nad podnebnimi spremembami in potem o tem kako trpim v prvem razredu. To niso spomini, to je sedaj. Vse kar sem doživela, je v meni pustilo vtis in ta vtis obstaja sedaj, ta vtis je tisti, katerega čutim sedaj, ta vtis je tisti, ki ustvarja žive slike in občutke, take ali drugačne. Kar se je zgodilo, ne obstaja več, obstaja zapis o tem kar se je zgodilo in ta zapis je v "sedaj". Zato je vseeno, kje začnem in kje končam, vse je v tem trenutku.

 


2.

Bilo je prekrasno poletno jutro, s svežim zrakom, ptičjim petjem, uživala sem ob kavi in pogledu na gorske vrhove, obsijane s prvimi sončnimi žarki. Potem je pršla prva jutranja muha in prva jutranja osa in vse ostalo sranje. Vedno obstaja neko ravnotežje in poskušam se sprijazniti s tem. Sprijazniti se s tem, da kar se dogaja ni dobro ali slabo, lepo ali grdo, da energije niso dobre in slabe, temveč, da ima vse svoje nasprotje, zato da se ohranja ravnotežje, da se zemlja ne prevrne, ne, da se vesolje ne prevrne, da se jaz ne prevrnem. Haha.

Ni enako misliti, verjeti, da je to tako, vedeti, da je, ali pa sprijazniti se s tem, da je tako. Sprijazniti se bi pomenilo, da me muhe ne bi motile. To bi bilo tisto pravo, razsvetljeni um. 

 


3.

Vse skupaj bo verjetno ena zmešana samopsihoanaliza. Rada bi se naštudirala, samo sebe. Sita sem že tega, da počnem ene in iste stvari, ki me potem žrejo, tako mentalno kot materialno. Da se to konča, se moram samopsihoanalizirati. Za profesionalce in kvaziprofesionalce nimam denarja, čisto enostavno. Zato bom kar sama brkljala po vseh vtisih in pečatih in brazgotinicah. Največji izziv pa bo dobiti ključ za tiste vtise, ki so zaprti v nekem sefu. Ne sanja se mi kakšna kombinacija ga odpira, a upam, da jo ugotovim. Uf, to bo verjetno boleče. Mogoče bom morala tvegati in se potopiti v kakšno avtoregresijo, če te reči sploh delujejo. Imam namreč temo. Tam, kjer naj bi bili vtisi iz ranih let, je tema, nič in domnevam, da je tam notri, v tisti temi, temelj vsega. Tam notri je zapis, ki je moja osnova, zato se moram dokopati do njega. 

 


4.

Tako, za mano je prva ( hmmm ) avtoregresija. Domnevam, da je treba poskusiti večkrat ampak ni bilo slabo, čeprav sem večinoma potovala skozi oblake. Pojavilo se je nekaj čistih podob ampak ne vem, kaj z njimi. Najmočnejši prizor je bilo drevo. Bum, kar naenkrat sredi megle sem ga zagledala. Sem bila to jaz? Bilo je lepo, močno, listnato drevo z visoko in polno krošnjo. Izginilo je tako, kot se je prikazalo. Vse ostalo je bilo bolj nejasno, megla in oblaki. Kar pa moram priznati - mislila sem da vse skupaj traja le nekaj minut, ko je glas rekel, da se moram vrniti nazaj in je torej minila že skoraj cela ura. Pa nisem nič zadremala vmes, res ne, ves čas sem prisebno opazovala, poslušala navodila in vmes parkrat pomislila: "Brez veze".

Prvi vtis - zanimivo. Še bom poskusila.